INTERVJU
Z roko v roki: reproduktivno delo od SFRJ pa do danes, intervju s Sonjo Lokar
Letošnji letnik Rosine šole delavskih pravic za mlade je potekal v okviru projekta »Z roko v roki«, ki ga je sofinanciralo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in s katerim smo v Pekarni Magdalenske mreže osvetlile_i različne vidike reproduktivnega dela.
V okviru projekta smo v goste povabile_i sociologinjo, strokovnjakinjo za področje spola, feministko in mirovnico Sonjo Lokar. Sonja Lokar je tudi predsednica organizacije Ženski lobi Slovenije in letošnja dobitnica sindikalnega priznanja roža mogota, ki ga Odbor za enake možnosti ZSSS podeljuje za dosežek leta s področja enakih možnosti žensk in moških. Urška Breznik se je z njo pogovarjala o reproduktivnem delu od SFRJ pa do danes.
Kakšen je bil položaj žensk na območju nekdanje SFRJ, tudi Slovenije, pred letom 1945?
Prva Jugoslavija, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, je bila zelo raznolika. Preteklost njenih sestavnih delov je bila različna, pol države je imelo za seboj zgodovino turškega imperija (današnja Srbija brez Vojvodine, S. Makedonija, Kosovo, Črna gora) in osamosvajanja iz njega, druga polovica pa zgodovino avstroogrskega imperija (Vojvodina, Hrvaška, Slovenija). Bosno in Hercegovino pa je leta 1908 anektirala Avstroogrska. Za nekoč turški del države, razen za velika mesta, je bila značilna zelo visoka nepismenost moških in še posebno žensk (čez 70% še do leta 1945), medtem ko v nekoč avstroogrskih delih ni bilo nepismenih žensk. V Sloveniji pa je že pred 2. svetovno vojno za mezdo delalo skoraj 30% žensk. Večina prebivalstva v kraljevini Jugoslaviji so bili kmetje in dninarji, delavski razred je bil maloštevilen, a delavstvo se je z razvojem industrije krepilo in se vse bolj sindilkaliziralo, pod vplivom sovjetske revolucije tudi poskušalo strankarsko organizirati. A v Kraljevini so Komunistično partijo Jugoslavije kmalu prepovedali in potisnili v ilegalo, kjer je ostala do začetka 2. svetovne vojne.
Prva Jugoslavija je bila v principu avtokratsko vodena ustavna monarhija, z izredno napredno ustavo, po zgledu nemške Weimarske ustave, ki pa se žal ni izvajala. Ženske niso bile enake pred zakonom, kar je bilo značilno skoraj za ves svet, razen za Sovjetsko zvezo, ampak so bile z zakonom podrejene moškim članom družine pred poroko (oče, brat), po poroki pa možu. V tej ustavi je bilo zapisano, da imajo volilno pravico, nikoli pa ni bil sprejet zakon, ki bi jo omogočil. Bila je to zanikrna, podrazvita, periferna kapitalistična, unitarna država, ki se je trudila izbrisati podedovane specifike, predvsem je zanikala nacionalne različnosti in vsiljevala velikosrbstvo. Priznavala je verske razlike in urejala zasebni status žensk (poroko, dedovanje, dodelitev otrok, status nezakonskih mater in otrok, ločitev zakona – ta ni bila možna, saj je bila sklenjena po verskem pravu. V krščanskih verah je bila možna samo ločitev od mize in postelje, ne pa tudi popolna ločitev zakona. V Islamu se je moški lahko ločil na svojo željo, ženska pa ne. Šole so versko vzgajale v skladu s tremi veroizpovedmi: pravoslavno, katoliško in muslimansko, ki so imele status državnih ver.
Slovenija je bila taka, kot so jo opisovali Župančič (Duma), Cankar (Idealist, Hlapci), Voranc (Samorastniki), Potrč in Kosmač (Tantadruj) ter Kosovel. Ženske so bile večinoma dninanrice, služkinje in tovarniške delavke ter učiteljic, babice in nižje uradnice. Učiteljice se niso smele poročiti, če so hotele obdržati službo, mnogi poklici so bili ženskam nedostopni. Poročene meščanske ženske so bile gospodinje. Patriarhat na način kapitalistične, nerazvite, z verskimi moralkami kontrolirane družbe, je bil torej uzakonjen v ekonomskem, javnem in zasebnem življenju.
Med 2. svetovno vojno je bilo med jugoslovanskimi partizani veliko žensk, ki niso delale samo kot pomožno osebje, temveč tudi kot bolničarke, zdravnice in borke. Ali je imel ta emancipatorni moment vpliv na kasnejši položaj žensk v SFRJ?
Ne samo da je imel vpliv, bil je usoden. Vse naše temeljne ženske pravice so sezidane na krvi in požrtvovalnosti partizank, ilegalk, bolničark, zdravnic, kurirk, obveščevalk, meščank, ki so zbirale hrano, obutev, obleko in sanitetni material in to pošiljale partizanom, kmečkih žensk, ki so jih v svojh domovih, pod pretnjo smrti celih družin in požiga domačije, sprejele pod streho in jih hranile, povijale njihove rane in ozebline. Še zlasti ključno je bilo to, da je bilo med partizankami veliko prepričanih komunistk, ki so res vedele, kaj je treba storiti, da bi se položaj delovnih žensk bistveno izboljšal. Vida Tomšič je imela na 5. državni konferenci jugoslovanskih komunistov v Dubravi pri Zagrebu leta 1940 referat o nujnosti dela komunistov med ženskami, v katerem je do potankosti razvila program, ki ga je začela partija že med vojno, po vojni pa korak za korakom uresničevati ter do leta 1990 skoraj v celoti uresničila kot edina partija na oblasti.
Zakaj je bila ustanovljena Antifašistična fronta žensk in kakšen pomen je imela v boju za enakopravnost žensk?
Nastala je na pobudo vodstva Komunistične partije Jugoslavije. Osnovna ideja je bila, da naj se ženske pod idejnim vodstvom komunistk množično organizirajo kot najpomembnejša zaledna podpora oboroženemu partizanskemu boju in se skozi sodelovanje v narodnoosvobodilnem gibanju na vse možne načine usposobijo za povsem drugačno, z moškimi enakopravno družbeno vlogo v času po vojni. Parola ustanovitvenega srečanja AFŽ v Dobrniču oktobra 1943 je bila: “Vse za partizane do končne zmage.” Po koncu vojne je AFŽ odigrala izjemno vlogo, danes bi rekli vlogo množične civilnodružbene organizacije, ki je nadomestila državno socialno politiko in njene institucije, saj sistemske in univerzalne socialne politike v kapitalizmu skoraj ni bilo, komunistična oblast pa je tudi ni mogla vzpostaviti čez noč. Na jugu Jugoslavije je AFŽ s seminarji svojih aktivistk v vsaki vasi v dveh letih odpravila nepismenost žensk. V Sloveniji naprimer je AFŽ odpravila trahom, ki je povzročal množično slepoto ljudi v Prekmurju, skrbela za otroke- vojne sirote, za invalide, ki so bili po vojni zelo številni, za zdravstveno prosvetljevanje nešolanih žensk, ki so bolj malo ali nič vedele o svojem telesu in premalo o negi novorojenčkov in osveščala je ženske o njihovih enakih pravicah doma, pri delu, v politiki. Leta 1953 pa je komunistična oblast AFŽ ukinila. Takratna predsednica AFŽ Jugoslavije je bila Vida Tomšič in je to odločitev odločno zagovarjala. Njen argument je bil, da je zapiranje žensk samo v AFŽ škodljivo, ker se zares pomembne razvojne in politične odločitve sprejemajo v partiji in organih narodne oblasti, brez žensk, ki se preveč ukvarjajo samo s specifičnimi socialnimi vprašanji, a jih same in izrinjene na rob, dejansko ne morejo uspešno rešiti. Danes bi rekli, da se je odločila za gender mainstreaming – uvajanje vidika spola v vse politike tam, kjer se o njih dejansko odloča. Kasnejši vpogledi raziskovalk v to ukinitev AFŽ so postregli tudi z drugačnimi razlagami, zakaj se je to zgodilo. Ene so sklepale, da je AFŽ, ker je bila v dnevnem stiku s potrebami delavk in kmetic, ostajala revolucionarna, medtem ko se je vodstvo KPJ pomalomeščanilo in se začelo ogrevati za to, da naj se ženske namesto z družbenimi problemi raje bolj ukvarjajo z domom, otroki, družino, druge so ugotavljale, da je AFŽ dejansko postajala premočna politična sila in da so bile AFŽjevke preodločne in prezahtevne, brezkompromisno so se borile za svoje prioritete in jih neusmiljeno postavljale pred partijo, ki je imela v tistih časih druge prioritete in večje skrbi kot je enakopravnost spolov. Po mojem mnenju, je resnica dejansko zmes vseh teh uvidov. Pomembno pa je, da je naš družbeni razvoj kasneje potrdil, da se je socialistično žensko gibanje po prvotnem organizacijskem šoku, uspešno pobralo, saj so se komunistične poltičarke očitno znale učiti iz svojih napak.
Kaj so bile značilnosti socialističnega feminizma in kako se je ta udejanjal v SFRJ?
Značilno je bilo, da je bil uokvirjen v ideološko shemo marksistične teorije osvobajanja dela in da so vodilne partijske feministke odločno odklanjale in tudi javno obsojale karšnekoli odklone od te teorije kot zablode malomeščanskega feminizma in obrambo interesov privilegiranih, premožnejših, bolje izbraženih in s centri dejanske ekonomske in politične moči bolje povezanih žensk.Te da s svojim napadanjem partiarhata kot brezčasnega družbenega stroja za diskriminacijo žensk razredni boj sprevračajo v nesmiseln in zato neučinkovit boj žensk proti moškim. Osnovna misel našega komunističnega feminizma, ki temelji na teoriji osvobajanja dela je, da se bo neenakost med spoloma odpravila samo hkrati in sočasno z ukinjanjem kapitalističnega izkoriščanja delavk in delavcev in z ukinjanjem privatne lastnine ekonomskih virov, sredstev za proizvodnjo. V razrednem boju imajo delavke in delavci skupen interes in med njimi je potrebno zavezništvo, tovarištvo in solidarnost, saj lahko le skupaj dosežejo temeljni cilj: odpravo kapitalistične ureditve družbe in njeno preobrazbo v družbo enakosti in svobode za vse, ne samo za tiste, ki si prisvojijo politično moč na osnovi svoje ekonomske premoči. Zato so Vida Tomšič in njene soborke odločno nasprotovale karšnikoli samostojni, neodvisni samoorganizaciji žensk v politiki, v zvezi komunistov, v sindikatih, v zvezi socialistične mladine. Edina izjema je bila Socialistična zveza delovnega ljudstva, organizacija, kjer so se lahko srečevale in udejstvovale vse družbene skupine, ki so se strinjale s tedanjo ustavno ureditvijo.
Katere so bile ključne pridobitve za ženske v času SFRJ? Kakšno vlogo so imele ženske političarke in aktivistke pri udejanju ekonomskih, socialnih in političnih pravic?
Poudarila bi najprej nekaj ključnih stvari: popolna enakost moških in žensk pred zakonom, ženska volilna pravica že pri volitvah narodnoosvobodilnih organov oblasti še v času 2. svetovne vojne, dostopnost šolanja in dela v skoraj vseh poklicih, ločitev cerkve od države in od javnega šolstva in vrtcev, civilna poroka, civilna ločitev zakona, izenačitev pravic zakonskih in nezakonskih otrok, posebna pomoč samohranilkam, individualiziran pokojninski in davčni sistem, delitev v zakonu ustvarjenega premoženja na pol, v primeru ločitve, dodeljevanje skrbi za otroke razvezanih stršev v skladu z najboljšim interesom otrok.
Ukinitev AFŽ se je torej izkazala za napačen korak, ker je bilo komunistično žensko gibanje kar nekaj let bistveno oslabljeno, saj je bilo aktivnih žensk na mestih političnega odločanja, zlasti v izvršilnih organih Zveze komunistov in države, veliko premalo. Zveza ženskih društev, ki naj bi nadomestila AFŽ, pa je bila preveč razpršena, da bi družbeno aktivne ženske, ki niso več imele svoje relativno neodvisne enotne organizacije, lahko oblikovale skupne ženske družbene prioritete in jih nato uspešno prenašale v politične organe odločanja. Gibanje se je zares pobralo šele po letu 1966, ko se je vodstvo Zveze komunistov odločilo za nov korak v decentralizaciji države in za bolj tržno ekonomijo, za ekonomsko reformo, ki je Jugoslavijo odprla za poslovanje z mednarodnim finančnim skladom in za tuje investicije, odprla meje za svoboden pretok ljudi in za nov korak v decentralizaciji federacije. Na novo pa se je razcvetelo v sedemdesetih letih, ko je Jugoslavija dejansko vzpostavila kompleksno socialno državo, ki je delovala na podlagi družbene lastnine, integralnega samoupravljanja in dodatno decentralizirane federacije. Takrat aktivne ženske so vzpostavile odlično sodelovanje v Svetu za družbeno aktivnost žensk v Socialistični zvezi delovnega ljudstva in dosegle pravo revolucijo s sodelovanjem v delegatskih skupščinah na ravni občin, republik in pokrajin ter federacije, predvsem pa v samoupravnih interesnih skupnostih za otroško varstvo, šolstvo, zdravstvo, stanovanjsko politiko in socialo. Tako uspešne so postale, ker so z družbenim dogovorom za vse organe družbenega, ekonomskega in političnega delegatskega odločanja, predpisali minimalno 30 % kvoto za ženske in ta dogovor tudi spoštovali. V tistih časih smo pri deležu žensk v skušpščinah stopali v korak s Švedinjami, Švedska pa je bila takrat po deležu žensk v parlamentu prva na svetu. Zaradi socialističnih feministk v tistih časih smo razvili odlično otroško varstvo, celodnevno osnovno šolo, družbeno prehrano v podjetjih in ustanovah, uveden je bil podaljšan plačan porodniški in starševski dopust, zdravstvene domove in domove starejših občanov smo zgradili v vsaki občini, pravico do svobode rojevanja zapisali v ustavo leat 1974 in vzpostavili cel sistem podpiranja reproduktivnih in spolnih pravic in zdravja žensk. Vzpostavili smo ginekologa in pediatra na osnovni ravni javnega zdravstva. Od nas so se takrat učili socialni demokrati na oblasti v najbolj razvitih evropskih državah.
Kako pomembno je bilo politično izobraževanje v času SFRJ, tudi v kontekstu razumevanja problematičnosti patriarhata in njegove povezave s kapitalizmom?
Javni šolski sistem je nedvomno mnogo bolje opismenil ljudi za razumevanje družbenega dogajanja, kot to počne danes. Mogoče je tudi zato tako izvrstno in dejansko demokratično potekal proces osamosvajanja Slovenije. Ljudje, večina je že imela vsaj srednjo šolo, so bili sposobni dojeti, kaj se dejansko dogaja in si predstavljati in svobodno izbirati, kako bi bilo treba družbo spremeniti, da bi bilo življenje svobodnejše in ekonomija bolj uspešna. Danes iz šol prihajajo kot idioti. To ni bilo mišljeno kot žaljivka, Idiot je v strokovnem slovarju ime za človeka, ki je družbeno, politično nepismen. Za to niso krivi učliteljice in učitelji, še manj mladi ljudje sami, da ne bo pomote, za to je kriv koncept javnega šolstva, kakršnega smo razvili po osamosvojitvi.
Kar zadeva politično opismenjevanje zlasti mladih ljudi in samoupravljalcev, je imela socailistična Jugoslavija zares odličen sistem. Aktivisti družbenopolitičnih organizacij, torej člani Zveze komunistov, mladinske organizacije, sindikatov, socialistične zveze, in delegati_ke so se morali dejansko temeljito poučiti o tem, na kašnih vrednotah temelji ekonomski in politični sistem in kako deluje. Obstajale so resne politične šole. Včasih nekateri s posmehom govorijo o Kumrovški šoli, kjer smo se šolali kadri Zveze komunistov. S tem samo kažejo, kako ničesar ne razumejo. Kje mislite, da se je izšolala generacija, ki je v vladi vodila proces osamosvajanja Slovenije po letu 1990? Janša? Bavčar? Celo Peterle! Karkoli si že kdo misli o njih, politično nepismeni gotovo niso bili. Pa si poglejte danes jurišnike iz njihovih strank v Državnem zboru!
Šolali smo se tudi skozi praktično delovanje, velika politična šola so bile mladinske delovne brigade. Osnovne ideje o enakosti spolov so vedno bile del tega usposabljanja, čeprav ne ravno nekaj, kar bi se zdelo najbolj pomembno, bilo je bolj samoumevno, ker je bila osnovna vrednota poltičnega sistema enakost med ljudmi, ki živijo od lastnega dela, da je diskriminacija po spolu nesprejemljiva, saj bi neenakost žensk potisnila v neenakost polovico družbe.
Mnogo težje pa je bilo v to izobraževanje vključiti resne analize dejanskega stanja razmerij družbene moči med spoloma. O tem je pravkar imeniten znanstven članek objavila dr. Maca Jogan, naslovila ga je “Od človeka do ljudi”. Analizirala je, kako počasi in ob kako močnih odporih je sociologija, ki se je kot znanost pri nas razvijala na Fakulteti za družbene vede od začetka šestdesetih let, vključila vidike spolov v svoja raziskovanja, saj je s pojmom človeka najprej samoumevno izenačevala moškega in ga postavljala za mero vseh stvari. In če ni sociološkega kritičnega raziskovanja, ki resno upošteva vidike spola, ne more biti niti resnega ozaveščanja splošne javnosti in zlasti tistih, ki sprejemajo družbene odločitve, o tem, kaj so dejanski družbeni izzivi in ni mogoče uspešno razmišljati o tem, kako jih uspešno reševati brez diskriminacije in nasilja nad ženskami.
Kako se je socialistični feminizem v SFRJ spopadal s problematiko bremena reproduktivnega dela na hrbtu žensk in kakšno je stanje reproduktivnega dela danes, v Sloveniji?
Generacija feminstk-partizank, ne samo Vida Tomšič, tudi Mara Rupena in Majda Gaspari npr., so se zelo dobro zavedale bremena in posledic tega bremena, ki je še iz časov kapitalizma obležalo na plečih žensk. Zelo so se trudile podružbiti in v plačano delo spremeniti čim več tega neplačanega dela žensk.
Mlajši rodovi socialističnih feministk pa so kasneje, od sredine šestdesetih, uspeli dokazali, da je patriarhat dejansko mnogo bolj dolgoživ in prilagodljiv, kot so mislile partizanske marksistke, da specifične vrste patriarhata živijo v vseh družbenih formacijah odkar so ljudje kot vrsta prerasli fazo lovcev in nabiralcev, torej od sužnjelastniškega Rima, do fevdalizma in kapitalizma, in da veselo živi svoje prilagojeno življenje tudi v socailizmu, saj vsakokrat doseže, da se tako imenovano reproduktivno delo, torej skrb za to, da smo ljudje siti, čisti, zdravi, negovani, preskrbljeni, ko smo stari, bolni, invalidni, nemočni, delo, ki je potrebno, da zrastemo iz dojenčkov v odrasle, družbeno funkcionalne ljudi, prevali na ženska ramena. Dokazali so, da tudi v našem socializmu še nismo uspeli doseči, da bi se žensko neplačano skrbstveno delo dejansko pošteno razdelilo med spola, da celo takrat, ko je plačano, ostaja manj cenjeno kot delo, kjer prevladujejo moški. Uspelo je samo, da se je to reproduktivno delo, neplačano delo žensk, zmanjšalo po obsegu, kolikor nam ga je uspelo podružbiti in kolikor je ženskam pomagala postopoma vsem dostopna tehnologija hladilnikov, električnih in plinskih štedilnikov, centralnega ogrevanja, sesalcev, likalnikov in drugih malih aparatov za gospodinjstvo. Toda tudi v samoupravnem socializmu so starševski dopust praktično vedno jemale ženske, z bolnimi otroki so ostajale na bolniški ženske, zaradi nege svojcev so ženske zapuščale trg dela prezgodaj, feminizirani poklici so bili podplačani – tekstilke, trgovke, rutinske uradnice, učiteljice, vzgojiteljice, medicinske sestre, celo sodnice in zato na starost trpele revščino ob sramotno nizkih pokojninah, še posebno, če jim je partner umrl.
Največji problem sedanjih mladih generacij v zvezi z reproduktivnim delom je, da to sploh ne postane njihov problem, saj si ne morejo privoščiti otrok, ker večinoma nimajo ne stanovanj, ne stabilne zaposlitve, ne partnerskih zvez, ki bi bile dovolj obstojne, da bi si upali tvegati starševstvo. Tisti, ki te pogoje imajo, pa se vedno bolj delijo na dve skupini: na skupino, kjer moški vedno bolj in to zavestno, prevzemajo pošten delež neplačanega reoproduktivnega dela in na skupino, v kateri prevladujejo mladi moški, ne manjka pa tudi ne mladih žensk, ki išče rešitev v vračanju žensk k tradicionalnim ženskim vlogam soproge, matere, gospodinje, čeprav je to direktna pot v ponovno obnovo patriarhalne prevlade moških nad ženskami.
Drugi največji izziv v zvezi z reproduktivnim delom pa je povezan z dolgoživo družbo, v kateri raste delež starejših, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Tu je jasno viden trend, da se dolgotrajna oskrba preko koncesionarjev, ki zahtevajo pravico do dobička, ki se k njim steka iz javnih sredstev, seli med profitne dejavnosti. To potiska cene storitev v nebo in bo na dolgi rok razdelilo družbo med bogate, ki si te cene in stroške nadstandardne storitve iz lastnega žepa lahko privoščijo, med zelo revne in osamljene, ki bodo pristali v hiralnicah, z mizernimi storitvami, v katere se bodo spremenili javni domovi za starejše in v tiste, ki bodo padli na ramena svojih ostarelih partneric, ali na ramnena svojih hčera, ki bodo zgodaj zapuščale trg dela, da bi negovale svoje starše in si mnoge tako bistveno zmanjšale pokojnine zaradi izgube pomembnega dela dohodka, saj je statusu oskrbnika družinskega člana dodeljena vrednost nadomestila v višini 1,2 minimalne plače.
Kakšno je bilo razumevanje reproduktivnih pravic v času SFRJ, sploh v primerjavi z zahodnimi državami?
Komunistične in socialnodemokratske feministke so se že pred 2. svetovno vojno zavzemale za legalizacijo in dostopnost splava iz socialnih razlogov, saj so delavke umirale zaradi mazaških splavov, ker si splava pri zdravniku, ki je bil sicer prepovedan, a za velik denar dostopen premožnim ženskam, niso mogle privoščiti. Takoj po vojni je sicer veljal stari jugoslovanski zakon, ki je kaznoval žensko in tistega, ki ji je pomagal splaviti. V SFRJ so najprej odpravili kaznovanje ženske, potem dovolili splav zaradi zdravstvenih in socialnih indikacij, ki jih je priznala posebna komisija, hkrati pa so zelo skrbeli za spolno vzgojo in dostopnost do takrat znane kontracepcije. Jugoslavija je razvila lastno proizvodnjo kondomov in diafragem že v petdesetih letih, kontracepcijske tablete, ki so jih Američanke dobile leta 1960, pa so že leta 1964 proizvajali in izdajali na recept ginekologov tudi ženskam v Jugoslaviji.
Vida Tomšič, kot ena od vidnih voditeljic žensk neuvrščenih držav, je najbolj zaslužna, da so Združeni narodi v 60. letih prejšnjega stoletja opredelili svobodno odločanje o rojstvih otrok kot novo človekovo pravico. S tem je preprečila, da bi se uveljavila državna demografska politika vsiljevanja rojevanja otrok v razvitih državah s prenizko rodnostjo in vsiljeno preprečevanje preštevilnih rojstev za vsako ceno v državah v razvoju. Njena rešitev je bil koncept zaželenega otroka, za katerega se zavestno odločita starša, saj ima tak otrok najboljše pogoje za preživetje in zdrav razvoj. Staršem naj država zagotovi samo, da se o tem lahko informirano in svobodno odločita. V to človekovo pravico para je bila izrecno všteta tudi pravica ženske, da se po spočetju sama odloči, ali bo rodila ali splavila, in dolžnost države, da ji pomaga odločitev za splav varno uresničiti v dovolj zgodnji nosečnosti.
Razvite zahodne države so se, razen v Skandinaviji, vedno nagibale k državni politiki spodbujanja rojstev in hinavskega omejevanja možnosti zlasti revnih žensk, da se odločijo za splav v svoji državi, in hkrati za politiko državnega omejevanja eksplozije prebivalstva v državah revnega svetovnega juga. Najboljši zgled take politike je Nemčija, kjer ni uradno dostopnih informacij o kontraceptivih in pravici do legalnega splava, kjer sta splav in kontracepcija plačljiva, kjer mora ženska na svetovanje, če se odloči za splav in mora potem čakati teden dni, če si vendarle ne bi premislila, kjer se kruto krči čas, v katerem je mogoče narediti legalen splav, kjer ima vsako večje mesto baby box, posebno škatlo, v katero lahko mati, ki se odreka svojemu novorojenčku, tega novorojenčka anonimno in varno odloži in zapusti. Hkrati pa Nemčija s svojo politiko razvojne pomoči vneto podpira politiko državnega omejevanja rojstev, t.i. populacijsko politiko, v državah v razvoju.
Vida Tomšič je v federalni skupščini leta 1974 z argumenti prepričala delegate in delegatke v ustavni komisiji, da niso sprejeli spreminjevalnega predloga srbskih feministk, da naj se člen nove zvezne ustave o človekovi pravici da svobodno odloča o rojstvih otrok, skrči samo na pravico ženske, da sama odloči o prekinitvi nosečnosti. Nikoli nisem vprašala Vide Tomšič, ali je res predvsem želela uveljaviti pravico obeh, ženske in moškega, da se skupaj in zavestno svobodno odsločita o rojstvu otroka, ali pa je samo taktizirala, da bi tudi moške pridobila za to, da pristanejo na to, da ženska lahko sama odloči, ali bo fetus tudi donosila. Brez njihove podpore ta člen ne bi prišel v ustavo. V eno stvar pa sem prepričana: komunistične feministke so se borile za to, da bi se rojevali zaželeni otroci, da bi vsi ljudje že v zgodnji mladosti izvedeli, kako lahko preprečijo nezaželene nosečnosti in da bi bilo splavov čim manj. Zanje splav ni bil ženska pravica, da odloči o lastnem telesu, ampak racionalen izhod v skrajni sili, ki naj prepreči še večjo škodo: ogroženo zdravje ali celo smrt ženske zaradi mazaškega splava.
Kaj se je v bivših republikah in pokrajinah Jugoslavije, konkretneje v Sloveniji spremenilo po prehodu v kapitalizem (od leta 1991 dalje)?
Na področju enakosti spolov jo je Slovenija odnesla še najbolje, čeprav je tudi veliko izgubila. Predvsem je ohranila člen o svobodi rojevanja v svoji novi ustavi. Hrvaška, Federacija BiH, Črna Gora, Kosovo, ga nimajo več. Ohranila je ločitev cerkve od javnega šolstva, mrežo javnih vrtcev, uveljavila celo nekaj pomembnnih inovacij: ustavno zavarovane zakonske spolne kvote, 100% plačan materinski, starševski in poseben neprenosljiv očetovski dopust, odlično preventivo zdravja nosečnic, presejalne programe za raka dojke in vratu maternice, nižjo davčno stopnjo za menstrualne higienske pripomočke, prenovila definicijo posilstva v kazenskem zakoniku po načelu odsotnosti svobodno danega soglasja. Ni se poslabšal dostop do šolanja žensk, ženske so prodrle v policijo in vojsko. Končala se je zakonsko uveljavljena diskriminacija istospolnih parov, samskim ženskam je ustavno sodišče pravkar vrnilo pravico do umetne oploditve, ki so jo izgubile z referendumom 2001.
Edino, kar lahko štejemo za izboljšavi, sta povsod dve stvari:
Prvič: delež žensk v parlamentih na vseh ravneh je po letu 2020 končno povsod presegel najboljše rezultate, ki smo jih imeli v socializmu v osemdesetih prejšnjega stoletja. Slaba novica je, da je med izvoljenimi poslankami vse manj takih, ki bi se borile za ženske človekove pravice. Ker se jim ne sanja, kako veliko dela nas še čaka, da dosežemo resnično enakost, ker si ne upajo, saj se bojijo izgubiti podporo in priložnost za ponovno kanddidiranje in izvolitev v lastnih strankah, kjer cvetita mizoginija in mačizem, ker je zaradi sovražnega govora proti feministkam in groženj, zlasti na socialnih medijih, in celo fizičnega nasilja na ulici, postalo nevarno biti feministka, ali ker so preprosto v prvih vrstah in v službi najbolj črne antifeministične političarke svojih radikalno desnih, nacionalističnih, mizoginih, homofobnih in ksenofobnih strank.
Drugič: Nasilje nad ženskami je izgubilo status privatne zadeve žrtev, in dobilo pomembno mesto v politikah vseh vlad držav, ki so nastale iz SFRJ in povsod so sprejeli res napredno zakonodajo, ki naj bi preprečevala nasilje vseh vrst nad ženskami in zaščitila žrtve. Kar zadeva posilstvo, so najboljše pravne rešitve sprejeli, ne boste verjeli, na Kosovem. Slaba novica je, da se nikjer ta zakonodaje res uspešno ne izvaja.
Obe izboljšavi so si v potu svojega obraza in ob veliki podpori mednarodnih organizacij kot so zlasti Svet Evrope, UN Women, OVSE, ODIHR, EU in progresivne mednarodne politične fundacije, izborile velike nacionalne koalicije zavednih aktivistk civilne družbe, strokovnjakinj, novinark, poslank in ministric različnih političnih barv.
Najhuje pa so povsod nazadovale ekonomske in socialne pravice žensk. Zelo je upadel delež žensk v plačanem delu. Najhuje je na Kosovu in v Severni Makedoniji. Razlike med povprečno žensko in moško plačo se povečujejop povsod. Žensko delo je postalo močno prekarno, z njim so pravice do plačane porodniške, 8 urnega delavnika, prostega vikenda, plačanega dopusta, ki ostajajo v zakonih, v praksi odletele skozi okno. Hudo se je poslabšala zdravstvena varnost, saj je v javno zdravstvo povsod vdrla privatizacija in z njo neskončne čakalne vrste, nazadovanje kvalitete storitev v javnem zdravstvu. Brez denarja ne moreš do dobrih zdravil. V majhni meri se je poslabšala tudi dostopnost, predvsem pa kvaliteta šolanja, visoko šolstvo postaja vse bolj plačljivo. Delež žensk v visokem šolstvu nazaduje. V šolah se otroci v BiH celo fizično ločeni, glede na to, kateri verouk si zberejo: katoliški, pravoslavni, muslimanski. V vseh treh primerih pa jih učijo, da je bog ustvaril žensko, da bi ubogala in stregla moškemu.
Kaj je že to – celovita spolna vzgoja? O njej ni nikjer več ne duha ne sluha.
V Črni gori so sprivatizirali vrtce, kvalitetni vrtci niso več dostopni otrokom iz revnih družin.
Revščina starejših žensk se povsod širi in poglablja.
Stanje na področju spolnih in reproduktivnih pravic je od ene do druge države različno. Abortus je zaenkrat še povsod legalen, a plačljiv in mnogo težje dostopen. Širi se verska propaganda in javni shodi proti tej pravici. Kontracepcija je povsod plačljiva. Izjema je Slovenija, a tudi tu v praksi izginjajo ginekologi in pediatri v osnovnem zdravstvu.
Hrvaška je dober primer: pravice do svobode rojevanja ni več v ustavi, zakonski okvir, ki regulira pravici ženske do splava, pa je ostal nespremenjen. Toda v 70% ginekoloških bolnišnic, kjer je edino mogoče opraviti legalen splav, ni niti enega zdravnika ali zdravnice, ki ne bi uveljavljal_a ugovora vesti. Zato ženske s Hrvaškega odhajajo splavit v Slovenijo in v BiH.
Za konec primerjav pa še tole:
kljub temu, da Slovenija že dolgo nima omembe vrednih državnih mehanizmov, ki bi pripravljali in spremljali izvajanje izboljšave politik s področja enakosti spolov in je naš zakon o enakih možnostih žensk in moških popolnoma zastarel, osnutek novega pa se praši v vladnih predalih že nekaj let, je, po meritvah Evropskega inštituta za enkost spolov, na solidnem 12 mestu med državami članicami EU. Dosega 70,1 od možnih 100 točk, pod EU povprečjem za enakost spolov je za 0,9 točke.
Srbija ima enega najboljših zakonskih okvirov za udejanjanje enakosti spolov na svetu, uzakonjen je celo spolno občutljiv proračun in ima zgledno organizirane državne mehanizme za enakost spolov od občin navzgor. Toda junija 2024 je srbsko ustavno sodišče razveljavilo njihov zakon o enakih možnostih do nadaljnega. Vzrok? Zakon je bojda neustaven, ker uporablja besedo rod (v angleščini bi rekli gender), ki je s tem pomenom ni v slovarju srbskega knjižnega jezika in je spisan v spolno občutljivem jeziku, kar je nesprejemljivo, saj je moški spol v srbščini generičen spol in v množini označuje osebe obeh spolov. S tem je blokirano delo vseh državnih mehanizmov za enakost spolov in tudi delo nevladnih organizacij, ki za državo izvajajo nujne storitve, npr. SOS telefonov, varnih hiš, celo psihološko svetovanje žrtvam nasilja nad ženskami.
