je Jugoslovan, ki je pognal korenine na dalmatinskem otoku Hvaru, a nikoli ni izgubil svojega beograjskega naglasa. Leta 1995, med operacijo Nevihta, so v njegovo hišo vdrli vojaki, a Vuk je ni želel zapustiti. No pasaran. Danes z družino živi na Hvaru, podprt z zaledjem otoške skupnosti. Njegova hiša, napolnjena z desetinami osupljivih umetnin, je postala pravi tempelj življenja, ljubezni in umetnosti. Za vedno si bom zapomnil tisti teden v Jelsi, ko me je Vuk v meni zelo težkem obdobju povabil v svoj dom. Jedla sva prebranec, pila belo vino in se pogovarjala. Z vinilnih plošč sta prepevala Viktor Coj in Milan Mladenović - simbola minule dobe in upora proti državnemu nasilju; predstavnika tiste specifične vrste žalosti, v kateri lahko lepoto vidijo le Vzhodnoevropejci. Morda Vukova umetnost na koncu koncev govori prav o tem: ne o izginjanju medijskih form, temveč o vztrajanju človeških gest; o puščanju paslik, duhov in nerazrešenih vprašanj o tem, kaj sploh pomeni ustvarjati podobe z lastnimi rokami v svetu, ki se je to v veliki meri prenehal spraševati.