V odgovor na to instalacija prevzema natančno tlorisno površino standardnega parkirnega mesta, da bi fizično in otipljivo prikazala prostor, ki ga vsako standardno osebno vozilo jemlje drugim, bolj kolektivnim in vključujočim možnostim. Struktura, sestavljena iz štirih modularnih kotnih trikotnikov, ponuja notranje zatočišče, ki obiskovalca za trenutek loči od zunanjega sveta in spominja na notranjost avtomobila. Ti elementi pa prostora ne zapirajo, temveč jih je mogoče preurediti v različne konfiguracije, s čimer se spomenik zasebne lastnine spremeni v prilagodljivo skupno dobro. Delo parkirno mesto ponovno opredeli kot prostor potencialnega skupinskega sodelovanja in delovanja ter postavlja pod vprašaj, kako v sodobnem mestu obravnavamo lastništvo, identiteto in skupne površine.