Kurator Simon Žlahtič o delu:
Intervencije umetnika Vlada Brăteanuja v javnem prostoru so sestavni del njegovega dela in umetniške prakse. V svojih delih se ukvarja z javnim prostorom, ki ga razume kot kraj, kjer ad hoc odzivi služijo kot sredstvo za komuniciranje z raznoliko publiko.
V primeru intervencij v Mariboru naključni mimoidoči večinoma nevede naletijo na različna sporočila, predstavljena v istem formatu in materialu kot obstoječa infrastruktura, kar že v tako zasičenemu javnemu prostoru dodaja še eno raven interpretacije. Znakov ni mogoče razlikovati od obstoječe infrastrukture, dokler jih ne preberemo. Odkritje je del izkušnje, delo namreč nadaljuje znakovni sistem, namesto da bi mu nasprotovalo. Pet umeščenih tabel vsebuje naslednja: Dva galeba na deset labodov, Od tu samo navzgor, Jutrišnji srčni utrip, Prodana veduta in Najboljši pogledi so z druge strani.
Njegovi komentarji so igrivi, duhoviti, poetični in včasih celo sarkastični. Vedno so skrbno premišljeni glede na mesto postavitve ali vsebino drugih napisov na stebrih ter se dotikajo najrazličnejših tem. Svojih posegov v obliko napisov ne omejuje le na mestno središče, ampak jih postavlja tudi na desnem bregu, s čimer še dodatno preseneča naključne mimoidoče, saj takšnih posegov tam običajno ne pričakujejo. Osrednji del dela so bili trije tedni hoje po mestu, pogovori z domačini in konkretne opazke, ki so vplivale na vsak napis.
S sporočili tabel, ki so dovolj odprta za dvojno branje, če ne že za različne interpretacije, se dotika tem kot so problem gentrifikacije in turistifikacije mesta. Rezultiranje tega procesa vidimo v Potemkinovi vasi, odvzemanju mesta lokalcem, s skrbno kurirano podobo, kaj je Maribor oz. kako se mesto želi predstaviti, ne glede na resnično/pristno naravo in potrebo prebivalcev, če ta v neki statični in nefluidni formi sploh obstaja.
Seveda ne smemo spregledati že prej omenjenega, sporočila omogočajo tudi lahkotnejše ali popolnoma absurdno razumevanje sporočil, vzeto iz konteksta umetniške intervencije. Večini bodo ostala nevidna, nekaterim zmeda v prostoru, spet tretjim piker komentar vsakdana, ki je vedno dober začetek za resnejši premislek o javnem prostoru in skupnem dobrem.
O svojih vtisih in delu v Mariboru umetnik zapiše:
»V Mariboru se je težko izgubiti. Ko se sprehajaš po mestu, postopoma opaziš, da so informacijske table in table za turiste večinoma berljive le iz ene strani. Ko se jim približaš z druge smeri, so plošče prazne: prazni okvirji, pripravljeni za novo zgodbo, lebdeči znaki, ki čakajo, da jih nekdo napolni. S tega zornega kota delujejo kot naključne javne skulpture, nenamerna infrastruktura oblik, razporejenih po mestu. Kaj bi pomenilo, če bi bile plošče prazne na obeh straneh?
»Na drugi strani« nadaljuje sistem označevanja z dodajanjem tabel v istem formatu. Ker so iz istega materiala in imajo isti vizualni jezik, se zlijejo z obstoječo infrastrukturo. Nove table prinašajo misli, ki jih je zaznati v Mariboru, a jih na uradnem zemljevidu ni: opažanja, zbrana v treh tednih hoje in kolesarjenja v napačni smeri, ter zgodbe, ki sem jih slišal od domačinov na poti: razmerje med galebji in labodji na obeh bregovih Drave, srce mesta na nedeljskem boljšjaku, najboljši razgledi s strani, ki je spregledana, edina smer, ki ostane: navzgor.
Delo nadaljuje informacijski sistem na drugi strani in dodaja nove plasti obstoječi infrastrukturi. Prazne plošče, delujejo kot povabilo, da se zapolnijo praznine, da se dopolni zemljevid, ki ga je mesto pustilo nedokončanega.«
VLAD BRĂTEANU
rojen leta 1986 v Bacău v nekdanji Socialistični republiki Romuniji (RSR), trenutno živi in dela v Berlinu v Nemčiji.
Prečkanje meja med javnimi in zasebnimi prostori ter iskanje označevalcev za (ne)vidnost se odražata v delih, ki postavljajo vprašanja o negotovosti, krhkosti in stabilnosti v neoliberalnih družbah.
Pogosto se ukvarja z javnim prostorom na ad hoc, odziven način skozi prizmo urbane akupunkture, s ciljem vzpostaviti dialog in postaviti pod vprašaj nevidne napetosti, vgrajene v lokacijo. Zvočne/hipnotične indukcije, najdeni predmeti in intervencije v javnem prostoru, ki uporabljajo igrivo semiotiko podob, so del njegove trenutne prakse.
SobaZaGosteMaribor je program Pekarne Magdalenske mreže Maribor, ki od leta 2011 razvija in organizira umetniške rezidence. V letu 2026 ga sofinancira Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, podpira ga Vetrinjski dvor, Narodni dom Maribor.
