Razstavljena dela študentk_ov ljubljanske ALUO odsevajo fragmente duha časa, na katerega smo navezane_i in obenem vanj ujete_i. Njegove pozitivne in negativne lastnosti umetnice_ki razkrivajo na svojstvene pristope, ga v določenih trenutkih privzdigujejo, v drugih prevprašujejo. S svojimi deli subtilno, a učinkovito razkrivajo, da velika slika nikoli ni črno-bela, ampak je neločljivi konglomerat zmešnjave. Dela sicer ne vsebujejo neposredne kritike sodobnosti, v njih se namesto tega skriva povabilo k razmisleku o tem, kje se nahajamo, kaj so naše vrednote, kaj je tisto, česar res ne potrebujemo, in kje so meje naše resničnosti. Kot taka ob tankočutnem tehtanju kontrastov našega življenja nudijo poglobljen filozofski eksistencialni premislek o življenju samem, s tem pa se tudi vzpostavljajo kot pomenljiva in relevantna umetniška dela.