Mati je v filmskem diskurzu prisotna praktično povsod, pa čeprav nevidna, obrobna, marginalizirana, brez obraza ali dialogov. »Prisotna v svoji odsotnosti«, kot njeno filmsko reprezentacijo leta 1992 v knjigi Materinstvo in reprezentacija analizira E. Ann Kaplan, ki ugotavlja, da njena podoba prežema vsa kulturna besedila, pa čeprav izven fokusa in zaprta v arhetipske okvire patriarhalnega konstrukta. Kot subjekt v filmu tako dolgo ne obstaja; vzpostavlja se zgolj v relaciji do Drugega, svojega moža ali otrok, ki jo skozi binarno lečo spolnih delitev reducirajo bodisi v »dobro« – požrtvovalno, angelsko mater, – ali njeno nasprotje: deviantno, hiperseksualizirano in sebično. Tovrstne podobe, reprezentacije in arhetipske konstrukcije materinstva skozi zgodovino filma zato pomembno oblikujejo, kako si predstavljamo institucijo in izkušnjo materinstva; kakšna pričakovanja gojimo do te družbene vloge in kakšne reproduktivne odločitve posledično sprejemamo. Filmska zgodovina, ki jo pišejo moški, iz svoje realnosti tako (iz)briše ženske, ki matere nočejo ali ne morejo postati; pa tudi dejstva, da se vsaka nosečnost ne konča z materinstvom, da vsaka mati ni bila nujno tudi noseča ter da realnost spontanih splavov, umetnih prekinitev nosečnosti in mrtvorojencev zanositve ne zaokroži vedno v srečen in pozitiven konec. Kakšna je torej zgodovina materinstva in reproduktivnih pravic v evropskem filmu - in do kolikšne mere je gibanje #jaztudi iz evropske kinematografije izrinil materinski molk in zanikanje ženske telesne realnosti, ki ju je v zgodovino umetnosti odtisnila patriarhalna kultura? Ter kakšen odnos ima do reproduktivnih pravic in materinstva znotraj evropskega filma slovenska kinematografija? Odgovore na ta vprašanja bomo iskali na predavanju 3. decembra.