Razstava bo v K18WD-30, Razstavišče Vetrinjski (Vetrinjska ulica 30) na ogled do 20.20. januarja,januarja, vsak delovnik med 13.0013.00 in 18.00.18.00.
Gost rezidenčne platforme SobaZaGosteMaribor, Oliver Musovik, se je tekom mesečnega bivanja ukvarjal s kritično analizo množičnega delavskega turizma v socialistični Jugoslaviji. Raziskoval je družbeno zgodovino turizma in prostega časa po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji ter spreminjajoče se družbene prakse, povezane z urbanizacijo in potrošništvom. Pod drobnogled je z dokumentiranjem ostankov materialne kulture aktivnega počitnikovanja - športnih in rekreacijskih objektov, vzel turizem in prosti čas kot politični projekt, katerega cilj je bil izboljšati življenjski standard ter oblikovati specifičen način življenja in identiteto.
Razvoj turistične industrije je bil politični, gospodarski in družbeni projekt jugoslovanske federativne države ter ključno področje družbenega povezovanja, katerega cilj je bil spremeniti delavce v potrošnike " koristnega" prostega časa. Turizem in potovanja kot prosti čas sta pomembna družbena pojava, ki sta se v 20. stoletju iz kulture elite razvila v množični pojav. Na politični ravni je bil turizem pomemben predmet socialne in nacionalne politike pri oblikovanju socialistične države.
Začetek industrializacije naj bi spremljalo predvideno dopolnilo industrijskemu delu: sprostitev in regeneracija v prostem času in na počitnicah. Vendar je bilo treba nastanek prostočasnih praks pod okriljem države usmerjati. Jugoslovansko komunistično razmišljanje o koristih turizma in rekreacije je odražalo sovjetske ideje o namenski rabi turizma in prostega časa "za povečanje intelektualnega in fizičnega kapitala" s kolektivnim ciljem: vključitvijo v telo naroda in države.
Strokovnjaki za turizem, sociologi in ideologi prostega časa so v tistem času nasprotovali "popolnemu počitku", ki je temeljil na spanju in sončenju. Ideje o rekreacijskem turizmu, preventivnem počitku in aktivno programiranih počitnicah (aktivni programirani odmor, APO) so prišle v ospredje v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Dopoldnevi so bili zasedeni z obveznim prilagojenim fitnesom v telovadnici, popoldnevi pa z brezplačnimi športnimi dejavnostmi. Od delavcev se je pričakovalo, da se bodo po dopustu fizično bolje počutili in imeli pozitiven odnos do svojega zdravja.
Projekt se loteva primerjalne analize prostega časa v socialistični Jugoslaviji, pri čemer dokumentira ostanke materialne kulture aktivnega počitnikovanja, v tem primeru dva zelo podobna rekreacijska objekta - igrišča za mini golf, na dveh značilnih/oddaljenih geografskih lokacijah: Ohridsko jezero v Severni Makedoniji in obrežje reke Drave v Bresternici pri Mariboru, nekoč del skupne jugoslovanske države.
Fotografski seriji ponazarjata družbeno konstrukcijo narave in okolja z razkrivanjem pripovedi, ki jih vsebuje pokrajina. Te pokrajine odražajo samoopredelitve ljudi v določenem kulturnem kontekstu in so dinamične kot odziv na spreminjajoče se opredelitve ljudi do samega sebe.
Obe območji imata podobno zgodovino, saj sta bili obe razviti kot del večjih turističnih kompleksov, ki so šli po razpadu Jugoslavije skozi proces privatizacije in ne delujejo več, eno je zaprto in zapuščeno (Ohrid), drugo pa popolnoma porušeno (Bresternica), obe pa čakata na nadaljnji razvoj. Obe miniaturni igrišči za golf imata zelo podobno kiparsko in skoraj arheološko kakovost.
Z vidika družboslovnih raziskav je zanimivo opozoriti na kotrastni družbeni status igre (pravega) golfa (visok družbeni status, športna igra elite) in igre miniaturnega golfa (nižji družbeni status, zabavna igra za množice, za delavski razred). Zdi se, da v Jugoslaviji nihče ni igral golfa, prav tako ni bilo golfskih objektov - igrišč in klubov. Šele po razpadu Jugoslavije se je golf pojavil kot šport v razvoju.
Začetki miniaturnega golfa segajo na Škotsko v 19. stoletje. Izumila ga je skupina žensk, znana kot Ladies' Putting Club, kot odgovor na takratne družbene smernice, po katerih je bilo zamahovanje s palico za golf nad ramo nežensko. Ta novi slog golfa se je kmalu prijel med ženskami in moškimi, leta 1916 pa je prišel v Ameriko, kjer je bilo razvito prvo igrišče za miniaturni golf. V času velike gospodarske krize na tisoče družin ni imelo denarja za kakršno koli zabavo, zato so improvizirali svojo različico minigolfa in za žogice ali ovire uporabljali vse, kar so našli. Ta iznajdljivost se je uveljavila v obdobju po depresiji in kmalu je bil zasnovan sodobni mini golf, poln vrtečih se ovir in krožnih tunelov. Pomagalo je, da niso imeli snobovske podobe običajnih golfov, zato so bili dostopnejši delavskemu razredu.
Miniaturni golf je v Jugoslavijo prišel pred drugo svetovno vojno, vendar se je najbolj razvil po vojni, v socialistični Jugoslaviji, in je bil večinoma rekreativna dejavnost, neposredno povezana z razvojem turizma, čeprav so obstajale nekatere organizirane oblike, kot so - klubi in celo državna prvenstva.
Oliver Musovik (1971)
je leta 1997 je diplomiral na Fakulteti za likovno umetnost v Skopju in leta 2004 tam tudi magistriral. Samostojno je razstavljal v Severni Makedoniji, Švici, Sloveniji, Srbiji, Avstraliji in Črni gori. Sodeloval je na številnih mednarodnih razstavah, med drugim na razstavi "SPOZNANJE! UPOR! REAKCIJA! Performans in politika v devetdesetih letih v pojugoslovanskem kontekstu", Ljubljana, 2021; "Solidarity - Now More Than Ever", Weimar, 2019; AFTERMATH - Spreminjanje kulturne pokrajine, Tendence angažirane post-jugoslovanske sodobne fotografije", Ljubljana in gostovanje 2012-14; "ZGODOVINA, SPOMIN, IDENTITETA: Bienale sodobne umetnosti "Heterotopija", Solun, 2007; "V soteskah Balkana", Kassel, 2003; Manifesta 4 - Evropski bienale sodobne umetnosti, Frankfurt, 2002; 6. istanbulski bienale leta 1999.
Sodeloval je v sedmih rezidenčnih programih, med drugim v galeriji ACC v Weimarju, Nemčija, 2018; Brno Artists in Residence, Brno, Češka, 2017; Embassy of Foreign Artists, Ženeva, Švica, 2016; Seoul Art Space Geumcheon, Koreja, 2014; Storefront for Art and Architecture, New York, ZDA, 2006 (ArtsLink).
Njegova dela so del več javnih zbirk, kot so Muzej sodobne umetnosti, Skopje; Moderna galerija Ljubljana / Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana; Narodni muzej Črne gore, Cetinje; Državni muzej sodobne umetnosti, Solun; Fondazione Fotografia Modena Cassa di Risparmio di Modena. Njegova dela so bila objavljena v umetniških revijah in knjigah, med drugim v knjigah "Autobiography" (Thames and Hudson, 2004), "Vitamin Ph - New Perspectives in Photography", (Phaidon, 2006), "Photo Art, Photography in the 21st. Century" (Dumont 2007 / Aperture, 2008).
Je soustanovitelj in soustvarjalec galerije Press to Exit v Skopju v obdobju 2002-2004. Od leta 2010 je stalno samozaposlen kot samostojni umetnik. Od leta 2013 do konca leta 2015 je bil član svobodnega umetniškega kolektiva KOOPERACIJA iz Skopja. Zdaj dela kot mentor v projektu za umetnost in civilni aktivizem pri Centru za balkansko sodelovanje LOJA.
