Že od srednješole dalje sem bila vključena v prostovoljske aktivnosti, tako da sem vedela, da je ESC prava izbira zame. Pri iskanju sem se osredotočila predvsem na projekte, ki vključujejo delo z ljudmi, saj sem želela, da se ESC projekt ujema z mojimi vrednotami in željami. Poslala sem kar nekaj prijav na vse konce Evrope, prejela nekaj negativnih odgovorov in prošenj za intervjuje, in na koncu sem Januarja bila sprejeta na ESC projekt v Varese, v Italiji. Naslov projekta je Keep on volunteering, Keep on Europe in sodelujem v dveh organizacijah.
La Finestra je organizacija, kjer imajo dnevni center za osebe s posebnimi potrebami - tukaj pomagam pri različnih delavnicah, predvsem likovni, glasbeni, gledališki, itd. Druga organizacija, La Polha, pa ponuja športne aktivnosti za osebe s fizičnimi posebnimi potrebami (predvsem z motnjami gibanja, osebami z amputacijami, ipd.) Tukaj zaenkrat sodelujem pri ročnem kolesu ter učenju plavanja osnovnošolskih otrok, vendar se bodo moje aktivnosti spremenile tekom letnih časov - poleti bi se naj začeli treningi s kanuji. Veliko športnikov je tudi bilo na paraolimpijskih igrah.
Preselitev v novo državo, kjer ne govorim jezika (čeprav sem imela tečaj italijanščine v Slovenije, ter trenutno obiskujem šolo za učenje na stopnji A2/B1) je morda malce strašno, vendar me ni nič skrbelo, saj sem vedela, da je to pravilna odločitev. Trenutno živim z dvema cimrama - Kristina prihaja is Estonije, je ilustratorka, ima ogromno znanja o pticah, ter prav tako kot jaz dela v La Finestri; Leonor pa prihaja iz Portugalske, zaključila je študij umetnostne zgodovine in vizualne kulture ter pomaga na projektu povezanim s Kinom in kulturo. Z obema smo se v kratkem času zelo zbližale in si resnično ne bi mogla predstavljati boljših cimer.
Kaj sem se naučila oziroma pridobila v zadnjih treh mesecih? Kljub mojim dosedanjim mednarodnim izkušnjam, se še vedno učim. Veliko je možnosti za osebni razvoj, dela v skupinah in na lastnih manjših projektih (s cimrami pripravljamo dogodke, med njimi tudi escape room in mednaordna druženja). Lahko z zagotovostjo rečem, da se vsak dan naučim nekaj novega, ter da so mi zadnji trije meseci dali nov zagon v življenju. Seveda pa med pridobljena znanja sodi tudi izboljšanje moje italijanščine, veliko komunikacijskih in medosebnih veščin (predvsem bivanja s cimrami), veliko prenosa profesionalnega znanja in praktičnih veščin pri delu s posebnimi potrebami, prav tako tudi potrpljenja z javnim prevozom (stavka enkrat na mesec, ko ne vozi ne vlak, ne bus) in nasploh sprejemanje drugačnega, bolj počasnega in spontanega načina življenja - reči "ja" novim priložnostim ter uživanja majhnih trenutkov ob pitju espressa (dolce far niente).
