Kurirali: Kaja Kraner, Lucija Smodiš, Miha Vipotnik in Melissa Ghazale
Sodelujoče_i študentke_je: Rony Ghanime in Sasha Bechara iz oddelka za notranjo arhitekturo; Joseph Aoun, Elena Feghali, Romy-Christ Stephan iz oddelka za grafične in digitalne medije in Yasmin A. Kobeissi iz oddelka za kinematografijo (magisterska stopnja)
Postavitev "Podoba, digitalizacija in transmedialnost: Zbirka Emila Hannouchea na USEK Oddelku za komunikacije (Plateau 2)" predstavlja pedagoške in druge dejavnosti Mihe Vipotnika na Oddelku za komuniciranje Univerze Svetega Duha v Kasliku (USEK). Projekt izhaja iz Vipotnikovega pristopa k umetniškemu izobraževanju, ki ga izvaja na USEK, in iz njegovih zunajštudijskih razstav, ki so pogosto plod sodelovanja libanonskih in slovenskih umetnikov_ic in kuratorjev_ic. Kot tak odraža Vipotnikov način razmišljanja o podobi, tehnologiji, medijih in dokumentu, značilen za njegovo transterdisciplinarno in intermedijsko umetniško prakso.
Intermedialnost in transmedialnost, ki izhajata iz gibanja Fluxus in drugih neoavantgardnih gibanj v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, sta delovali kot kritična intervencija v sodobno idejo medijske čistosti in predstavljali eksperimentalni pristop k ustvarjanju umetnosti pred dobo digitalne reprodukcije. Ena glavnih idej, ki izhaja iz zgodnjih razprav o trans- in intermedialnosti, je, da so vsi mediji (tudi umetniški) že intermedialni, saj že sam pojem medija implicira sredino med vsaj dvema stvarema. Vendar sta trans- in intermedialnost v okviru digitalne reproduktivnosti nekaj posebnega. Digitalna oblika shranjevanja namreč deluje kot združevalna sila, ki novelizira posamezne medije in materialne razlike, hkrati pa vse stvari reducira na njihov informacijski vidik. Slednje pomeni, da umetniška dela po digitalizaciji ne postanejo le potencialni predmet množične reprodukcije (in posledično demokratizacije, kot je poudarjal že Walter Benjamin), temveč pridobijo tudi nov ontološki status.
Izhodišče pričujoče razstave je umetniška zbirka Émila Hannouscha, ki je bila leta 2019 zaupana v upravljanje libanonskemu maronitskemu redu, ustanovitelju USEK. Vipotnik pridobljeno umetniško zbirko, ki obsega več kot tri tisoč slik in drugih artefaktov, ki se trenutno nahajajo v Arheološkem muzeju USEK in Muzeju Émila Hannoucheja, dojema kot potencialni temelj za prihodnjo širitev obstoječega univerzitetnega oddelka za komuniciranje v sodobni interdisciplinarni in transmedijski program umetniškega izobraževanja, ki ga v praksi razvija že vrsto let. Pri pripravi te razstave, ki se prepleta tudi z Vipotnikovimi prejšnjimi razstavnimi projekti v USEK ter v okviru Pekarne Magdalenske mreže in rezidenčnega programa GuestRoomMaribor v Sloveniji, se umetniške zbirke nismo lotili z znanstvenega vidika umetnostne zgodovine. Namesto tega smo izhajali iz njene digitalizacije, ki je v teku. Ta proces izpostavlja vprašanja mediatizacije, reprodukcije, umetniškega ustvarjanja kot tehnike in transformativne prakse, avtorstva, izvirnosti in jezika posameznih (umetniških) medijev. V skladu s tem izbranih umetniških del iz zbirke nismo obravnavali kot dokumentov s predpostavljenim izraznim in pripovednim potencialom, tj. kot predmetov, ki odsevajo in simbolizirajo nekaj zunanjega. Bolj nas je zanimalo, kako v kuratorstvo vključiti specifičen izobraževalni in ustvarjalni pristop k umetnosti.
Med pripravami na razstavo smo z Vipotnikovimi študenti nadaljevali s postopkom digitalizacije zbirke, katerega glavni namen je bil narediti popis zbirke, ki bi bil dostopen za nadaljnje raziskave in umetniško raziskovanje. Kljub temu je bil pri našem delu še vedno poudarek na materialnih, konceptualnih in medijskih razlikah. Zato lahko "situacije", predlagane na tej razstavi, razumemo kot potencialna izhodišča za nadaljnje sodelovanje med različnimi umetnostnoizobraževalnimi disciplinami in pristopi.
