kadarkoli, Fasada Galerija K18

SobaZaGosteMaribor: Bojan Stojčić:
»Iščem osebo«

V okviru programa SobaZaGosteMaribor sta Hana Ćurak in Bojan Stojčić sodelovala kot velikokrat prej, na način, da se nujne individualne prakse ujemajo in dopolnjujejo. Tekom kratkega rezidenčnega bivanju sta na fasado Galerije K18 namestila prepoznavno Stojčićevo umetniško delo »Iščem osebo« in posnela podcast epizodo »To so same čarovnice« s Svetlano Slapšak, ki ga objavimo kmalu. Oboje je povezano skozi tematiziranje vloge ter načinov žaljivk in pogovora v postjugoslovanskem javnem prostoru.

»Iščem osebo«

instalacija
od 2013 naprej

Velik oglas, ki pokriva fasado Galerije K18, je najaktualnejša postavitev Bojanove stalne instalacije in performansa »Iščem osebo«. V angleškem in slovenskem jeziku je zapisano »Mladi moški (33) iz Sarajeva, BiH, išče osebo s katero bi se pogovarjal o umetnosti«, dodana pa je umetnikova osebna telefonska številka. 

Galerija K18 je le ena od krajev, kjer se je ta oglas pojavil. Sprva ga je objavljal v oglasnih rubrikah različnih dnevnih časopisov ali specializiranih oglasnikih po regiji, kasneje pa na javnih prostorih v Bosni, Srbiji in Franciji, najodmevnejši je bil tisti na Narodni galeriji Bosne in Hercegovine v Sarajevu. Poseg v javni prostor izraža nujnost komunikacijske funkcije umetnosti same in osnovno značilnost civilne, demokratične družbe. Z oglasom se umetnik pozicionira kot državljan, umetnik in človek v okolju, kjer so te kategorije pogosto nerazumljene, nesprejete ali reducirane ter preizprašuje morebiten (ne)obstoj teh kategorij v bližnji okolici. 

Delo, reducirano na oglas, nemudoma nujno ne komunicira svoje umetniške namere javnosti, odprte vsem, tudi tistim, ki se manj verjetno odzivajo na umetnost. Materiali, zbrani po izobešenem oglasu postanejo del dokumentacije - vsak pogovor, klic, posamično sporočilo, odzivi na socialnih omrežjih in v medijih ter vsakršno pomanjkanje odzivov in reakcij. Teme, katerih se dotikajo, o katerih razpravljajo ali se jih v klicih izogibajo ter odzivi postanejo transkript karakteristik, hrepenenj, ideologij, želja, strahov, predsodkov in travm kot tudi jezika in slenga, ki prežema neko skupnost ali intimnost njenih članov. Oglas postavljen v različnih kontekstih preizprašuje meje in omejitve pogovorov skozi preizpraševanje različnih družbenih predstav in dojemanj. V kontekstu Bosne in Hercegovine, pa tudi držav okoli nje, ta oglas pridobi še eno intimno-politično dimenzijo, ki jo opredeljujejo osi osamljenosti, pomanjkanja informacij, bolečine, pogosto pa tudi hrepenenja po Drugemu. 

Bojan Stojčić (1988)

je bosanski umetnik. Bojan raziskuje dediščine, poetiko, sledi in prehode sedanjosti ter njene politične modalitete, zajema in preučuje njene postideološke performativnosti. Pogosto ustvarja tako, da elegantno posega v kontekstualiziran vsakdan, osvobaja podobo njenih grafičnih pojavov, hkrati pa dopolnjuje njeno obliko s pripovedmi iz okolice. Neposredna izkušnja vojne v Bosni in novonastala realnost evropske periferije je Bojana na najbolj javne in najbolj intimne načine izpostavila vseprisotni izgubi, razseljenosti in tranziciji. Njegova dela so predstavljena v večih zbirkah, med drugim v fundaciji agnès b. in zbirki Deutsche Telekom Digital. Živi v Sarajevu, kjer vodi umetniški atelje, poučuje in svetuje. Je kreativni producent »To so same čarovnice« in član feminističnega kolektiva »Zveza za kulturo in umetnost CRVENA«.

Back to top